Po žensko, seveda.
Te razumem, ko omeniš, da hodiš na predavanje, delavnice, bereš knjige, poslušaš,…
Ma ni, da ni. In da vedno nekaj novega izveš. In vidim tisti tvoj pogled, »ni še dovolj«.
Nisi še zadovoljna. Še eno predavanje imaš v planu.
V nekem kotičku tebe zaznavaš, da ti bo to mogoče koristilo.
Ampak ta korist in uporabnost traja (pre)kratek čas. Dokler ne prideš v »svoje« okolje.
Otroci. Partner. Sodelavke. Nadrejeni.
Še vedno ne glede na to koliko se trudiš neka »bolečina«, stiska, vrtenje v krogu ostaja. ..
Potem slišiš, tisto modrost, da drugih ne moreš spremeniti.
O, moj bog.
In začneš razmišljati in se opazovati, kaj vse se še moraš naučiti, da boš spoznala sebe. .
In slišiš še bolj kruti stavek, da si takšna kot si, dovolj.
Si se trudila in delala zastonj? Ne.
Verjamem, da se sedaj sprašuješ, če je bilo vredno?
Vredno je.
Dragoceno je.
Karkoli si naredila, je lekcija, da pogledaš na tvoje življenje preko starih okvirjev.
Z novimi očali.
Tvoj svet določa tvoj pogled.
Kaj si danes novega spoznala pri sebi?
Objem in lepo bodi.
Mateja
