Si kdaj komu rekla, naj ti da mir? Kaj si pa v resnici želela? Da sama sebi daš mir.
In kaj si opazila? Prosila si, in dobila. Mir.
Obrni sporočilo, ki si ga mogoče do tega trenutka razumela tako bolj v obupu. Kot da kričiš na kakšnih demonstracijah: »Dajte mi mir! Hočem mir! Samo mir hočem!«
Pravzaprav ni naključje, da si pomislila ali pa zakričala, »daj mi mir.«
Pravzaprav je to trenutek največje tvoje pozornosti sebi. Osvoboditve. Začetek izklopa motečega zunanjega sveta. Glasba, ki ti ni všeč ali pa je sploh preveč glasna. Pa to prerekanje, ki nikamor ne vodi. Pa še dretje in kričanje. Pa telefoni, ki kar naprej zvonijo. Ali to kuhanje, pa lonci, in še aparati, ki jih nič več ne dohajaš poleg vseh obveznosti v kuhinji. Pa še to in to. Vsak nekaj hoče od tebe. Počutiš še, da te hočejo raztrgati na sto koncev. In ko je vsega dovolj, ….
Zakričiš, ali pa mirno rečeš, kar sploh ni pomembno, »dajte mi mi mir.«
Občutek tega trenutka je občutek miru. Kot bi vse, kar je bilo prisesano nate, odpadlo s tebe.
Si kdaj pomislila, da ko na glas to izrečeš prošnjo o miru, da se spremeni svet okoli tebe, kot bi obrnila ploščo?
Tvoj mir je tvoj zaklad moči.
Že beseda mir, izrečena, pa ne v obupu, ampak v odločnosti, je tako močna, da se z njo upreš vsem napadom sovražnika.
In najpomembnejše. Mir varuje tvoje misli. Ne gre za tišino, gre za tvoj notranji mir, ki ga ohranjaš v sebi, ne glede nato, kar se dogaja zunaj. Zato si večkrat dovoli ta notranji mir. V njem je tvoja moč, ki te umirja in osvobaja vseh zunanjih motenj.
Le ti sama sebi daj dovoljenje, da na glas izrečeš ali pa zakričiš besede, »daj mi mir«.
Kdo lahko premaga tvojo napetost, če ne ti?
Objem in lepo bodi,
Mateja
