Si tudi ti kdaj slišala, da ne smeš vedno verjeti temu, kar vidiš ali slišiš? Potem so ti rekli: “Zaupaj svojim občutkom.” A tudi občutki so včasih zmedeni in negotovi. Nato so prišli nasveti: “Zaupaj srcu.” Kaj to pomeni v razburkanem življenju, polnem hitenja in pričakovanj?
1. val: Ko nekaj vidiš, se najprej sprožijo misli. Morda opaziš svoj odsev v izložbenem oknu ali naravo okoli tebe.
Misli se začnejo vrteti: “Ali sem videti utrujena? Sem oblekla pravo obleko? Kaj bodo drugi mislili?”
2. val: Nato pridejo občutki. So nekoliko tišji, a še vedno prisotni.
Ko začutiš strah, tesnobo, napetost v sebi, ki neslišno govori: “Kako se počutim glede vsega, kar me danes čaka? Bom zmogla uskladiti vse, kar me čaka? Kaj pa, če…?”
3. val: Na koncu pride tisto nežno zaupanje. To je najtišji glas. Ne vidiš ga, ne občutiš, ampak kot predaja.
Ta notranji glas je prijeten, tako znan, in te spodbuja, da si v redu takšna, kot si. Kot bi bila ob tebi nevidna opora, ki prigovarja s teboj: “Zmorem. Dovolj dobra mama sem. Dovolj dobra žena sem. Danes naredim kar zmorem.”
Videti, občutiti in zaupati – so odločitve, ki jim daješ vede ali nevede pozornost vsak dan znova in znova. Včasih slišiš le 1. valove, včasih bolj 2. ali pa povsem preslišiš 3. valove. Vse je v redu. Življenje je sprememba, pravijo.
Nič ni enako kot včeraj. Predno greš spat in že skoraj zapiraš oči, se vprašaj: “Sem danes naredila najboljše, kar sem lahko?” Ko ležiš v temi in slišiš svoje dihanje, najdeš tisti najtišji glas, ki pravi: “Sem. Dovolj sem naredila. Da, zaupam.”
Nikoli ne pozabi, da se pohvališ sama sebi, za zaupanje, kar si danes storila. Za vsak dosežek, za vsako dobro misel. Tudi za trenutke, ko ni šlo po načrtu. Tudi to so priložnosti. To je tvoja moč, da prepoznaš svojo vrednost in si dovoliš biti ponosna na svoje dosežke, ne glede na to, kako majhni se zdijo.
Danes pomisli, komu preprosto zaupaš, četudi vsi govorijo drugače?
Objem in lepo bodi,
Mateja
